Parne ovire 

 

Za vsak gradbeni sklop (stena, streha ali pod), ki meji na zunanji zrak mora biti narejen izračun gradbene fizike, s katerim se ugotovi ali se zaradi ohlajanja zraka proizvede preveč kondenza, ki lahko negativno vpliva na vgrajene materiale. Do kondenzacije prihaja iz več razlogov. Večino leta je v stavbi bolj toplo kot zunaj zaradi česar pride do tlačnih razlik, le te pa povzročijo, da topel zrak prehaja skozi konstrukcijo in se na svoji poti ohlaja.  Presežek vlage se izloči v obliki kondenza. Z izračunom gradbene fizike lahko ugotovimo količino kondenza in čas sušenja.

 

Težava nastane, ker je teorijo v praksi zelo težko doseči, saj izračun upošteva, da smo vgradili vse materiale tesno, dejansko pa imamo npr. v strehi zgoraj paroprepustno folijo, katere stiki praviloma niso lepljeni. Med leseno konstrukcijo, ki je praviloma svež les in zato že sam po sebi preveč vlažen vgradimo toplotno izolacijo v ploščah, v večini primerov stekleno ali kameno volno, pod njo pa vgradimo parno zaporo iz PE ali Alu folije, katere stike ne polepimo povsod, saj je potrebno folijo vgraditi tako, kot da je vgrajena v enem kosu. Torej pri izračunu gradbene fizike predpostavimo, da je npr. 100 m2 parne zapore vgrajene v enem kosu, enako tudi toplotna izolacija in sekundarna kritina.

 

V praksi žal temu ni tako, saj se folija prodaja v rolah, stike pa je potrebno lepiti tudi na steno, strop in pod, enako preboje električnih cevi in ostalih inštalacij. Pri tem je že kako pomembno kateri lepilni trak bomo izbrali, saj se večina trakov pod vplivom vlage kaj hitro odlepi, zato predlagamo uporabo AIRSTOP lepilnega traku, ki ima edini 30 let garancije.

 

Težava torej nastane, ko nam izračun gradbene fizike dokazuje, da v izolaciji sicer nastaja kondenz vendar žal v bistveno manjših količinah kot v praksi, saj je nemogoče 100% zatesniti vse stike. V kolikor vgradimo parno zaporo (PE ali Alu folijo, ipd.) nastane že dodatna težava, saj se ves prehod vodne pare koncentrira na netesne stike. Ravno zato se v zadnjem času vse bolj uveljavljajo parne ovire, saj s tem vodna para enakomerno prehaja skozi celotno površino strehe, stene ali stropa, zaradi česar se tudi porazdeli. S tem zmanjšamo težave na netesnih stikih, kar pa ne pomeni, da parnih ovir ni potrebno dobro tesniti, le težave so veliko manjše.

 

S tem, ko smo parno zaporo zamenjali s parno oviro smo dovolili večji prehod vodne pare skozi konstrukcijo, zato je zelo pomembno, da so nad izolacijo (hladna stran) vgrajeni materiali, ki so nekajkrat bolj prepustni kot parna ovira. Zelo smiselno je vgrajevati parno oviro pri sistemskih rešitvah, ko vam nekdo jamči, da celoten gradbeni sklop funkcionira oz. da so vsi materiali vgrajeni v pravilnem zaporedju, saj v nasprotnem primeru lahko v izolacijo preide celo več vodne pare kot skozi netesne stike parnih zapor.

 

Pri vgradnji parnih ovir se je potrebno zavedati, da so izolacijski materiali sedaj bolj izpostavljeni vlaženju, kot pri vgradnji parnih zapor (v kolikor so parne zapore 100% tesne). Steklena in kamena volna lahko vodno paro le prepuščata (sta paroprepustna materiala) ne moreta pa je sprejeti in oddati (ne dihata), zato v primeru vgradnje parnih ovir odvečno vlago nase sprejema lesena konstrukcija strehe, kar pa ni dobro, saj je na večini streh že tako ali tako vgrajen preveč vlažen les. Da bi rešili te težave je smiselno leseno konstrukcijo na zgornji strani obdati z Agepan sekundarno kritino, ki je tudi les, kot toplotno izolacijo pa vgraditi celulozno izolacijo Trendisol, ki je zopet les. V primeru, da vgradite že parno oviro Eko natur, ki je armiran karton oz. zopet les, se vsi presežki vodne pare lahko porazdelijo na celotno debelino ali površino strehe, stene, ipd.

 

Prednost Agepana in Trendisola je tudi v tem, da lahko sprejmeta veliko več vodne pare kot steklena ali kamena volna, saj vemo da so les in lesni materiali optimalno suhi ali vlažni šele pri 15 do 18% vlage. V kolikor les zmeljemo v celulozo pa je lahko vsebnost vlage še večja. V ekstremnih primerih tudi 40% brez, da bi se dogajale kakšne resne gradbene poškodbe, saj se izolacija tudi izredno hitro suši (polijte z vodo časopis in mineralno volno ter preverite kako hitro se sušita).

 

Tak sistem gradnje imenujemo "difuzijsko odprt", saj vodna para prehaja enakomerno skozi celotno površino. Ker nismo več obdani s PE folijo naše bivanje ni več podobno življenju v polivinilasti vrečki. V kolikor vgradimo Agepan, Trendisol in Eko natur nam vgrajeni materiali ragulirajo tudi vlažnost zraka v prostoru, zaradi česar se ustvari zdrava mikro klima, ki ugodno vpliva tudi na naše zdravje.

 

 

Parna zapora    Še ne dolgo nazaj in v večini primerov še danes, se na notranji  topli strani toplotne izolacije vgrajujejo parne zapore bolj poznane kot polivinil, PE folija in Alu folija. Te so še vedno obvezne kadar vgradimo na zunanji – hladni strani izolacije materiale, ki vodno paro ne prepuščajo ali slabo prepuščajo (strešna lepenka, stiropor, OSB plošče, les v debelini nad 25 mm, ipd.). Parna ovira   Pri difuzijsko odprtem načinu gradnje pa namesto parne zapore vgradimo parno oviro. To je lahko vsak material (folija ali plošča), ki ima Sd vrednost manjšo od 10 m. Parna ovira opravlja svojo funkcijo šele takrat, ko je v pravilnem razmerju z ostalimi vgrajenimi materiali.

 

Na kaj moramo paziti pri vgradnji

parnih ovir ali zapor

 

 

Zaradi temperaturnih razlik, ki nastajajo v objektu in zunaj njega nastajata tudi dva različna pritiska zraka, ki se želita izenačiti skozi obodno konstrukcijo. Raziskave so pokazale, da skozi netesne stike, ki so lahko tudi manjši od 1 mm prehaja zrak, ki je nosilec vlage. Ta nato nadaljuje svojo pot po zračnih žepih (med stiki plošča-plošča ali plošča-konstrukcija) proti zunanjosti zgradbe. Na tej poti se zrak ohlaja in pod določenimi pogoji tudi kondenzira. Že dosti bolj je problem pereč v kolikor namesto parnih ovir vgradimo parno zaporo (PE, Alu folijo, ipd.) in pri tem ne polepimo vseh stikov folije. Izkušnje kažejo, da so poleg slabo tesnjenih preklopov folij problematični tudi stiki folije in stene ter preboji dimnikov, cevi, oddušnikov, ipd. Ker para skozi parno zaporo težko prehaja, najde svojo pot skozi netesna mesta - konvekcija. Ta so pri parnih zaporah toliko bolj ogrožena, saj tam poteka večino izmenjave zraka.

 

Na vrh